Izračun korekcijskih faktorjev
Z veljavnostjo novega pravilnika oz. dopolnitvijo le tega je na področju obračuna toplote za potrebe ogrevanja stanovanj s skupnim sistemom ogrevanja prišlo do določenih sprememb. Korekturne faktorje je s spremembo pravilnika potrebno računsko določiti. Preden je v veljavo vstopil omenjen pravilnik je njegov predhodnik dovoljeval določitev korekturnih faktorjev na podlagi izkušenj in ocen, navadno s strani izvajalca delitve stroškov ogrevanja. Določitev korekturnih faktorjev je bila v tem primeru subjektivna, novi pravilnik pa zagotavlja objektivnost pri določitvi faktorjev.
Z določitvijo korekturnih faktorjev se stroški ogrevanja med posamezne stanovanjske enote s skupim sistemom ogrevanja obračunajo realnejše. Del končnega obračuna temelji na dejanski porabi posameznega stanovanja oz. uporabnika, del končnega obračuna pa je povzet glede na ˝karakteristike˝ posamezne stanovanjske enote. V večstanovanjskem objektu je navadno več različnih tipov stanovanj. Že glede na samo kvadraturo in prostornino se stanovanja med seboj razlikujejo. Poleg tega so stanovanja med seboj različno orientirana glede na smeri neba in se med seboj razlikujejo tudi glede na površino zunanjega ovoja (površina fasade, površine oken, površine strehe,…), skozi katerega prihaja do toplotnih izgub. Stanovanja orientirana proti jugu in zahodu imajo več toplotnih dobitkov (infrardečega sončnega sevanja) od stanovanj orientiranih na sever ali vzhod.
Razmerja med površinami stanovanj, bruto in neto volumni ter površinami zunanjih konstrukcij definirajo potrebe posameznih stanovanj po energiji potrebni za ogrevanje oz. toplotne izgube skozi ovoj stavbe. Dejanska poraba in končni obračun v veliki meri temeljita tudi na navadah uporabnikov stanovanj.
Razlike v porabi toplote za potrebe ogrevanja variirajo tudi zaradi različnih temperatur po prostorih, katere si uporabnik regulira glede na lastne potrebe in bivanjsko ugodje, ki mu ustreza.
Vir: Uradni list RS
Pogosta vprašanja in odgovori nanje:
Izračuni korekturnih faktorjev so posredno namenjeni stanovalcem v večstanovanjskih objektih s skupnim sistemom ogrevanja, neposredno pa z njimi operirajo oz. obračunavajo stroške ogrevanja upravniki ali osebe zadolžene za obračun.
Izračun korekturnih faktorjev ne bo neposredno zmanjšal stroškov za ogrevanje. Stroški so pravičneje razdeljeni med posamezna stanovanja, s tem pa se navadno izkaže, da spremenijo navade stanovalcev, kar posledično prispeva k zmanjšanju stroškov za potrebe ogrevanja.
Izračun zahteva strokovno znanje s področja učinkovite rabe energije v stavbah, zato so za to pristojni strokovnjaki s področja gradbene fizike ali pa nekateri izvajalci energetskih izkaznic.
Korekturni faktorji, določeni na podlagi Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni list RS, št. 7/10 in 17/14 – EZ-1) se uporabljajo do 1. januarja 2025. Pri energetski sanaciji objekta se toplotne karakteristike le tega znatno spremenijo, kar pomeni da je potrebna nova določitev oz. izračun korekturnih faktorjev. To je potrebno na novo določiti po trenutno veljavnim pravilnikom (Uradni list RS, št. 17/14 – EZ-1).
Skupnost stanovalcev z večinskim soglasjem lahko upravniku posreduje nestrinjanje. Dogovorijo se za vpogled v dokumentacijo in po potrebi razlago izračuna oz. določitve korekturnih faktorjev.
Podatke o korekturnih faktorjih za obračun stroškov ogrevanja v večstanovanjskih objektih s skupnim ogrevanjem in nameščenimi delilniki lahko izveste pri osebi, ki ureja delitev stroškov ogrevanja. Po navadi je to upravnik stavbe.
Mansardno stanovanje ima od stanovanja pod njim (v primeru, da ima spodnje stanovanje pod seboj tudi drugo stanovanje) veliko večje toplotne izgube. Večje izgube mansardnega stanovanja so v največji meri posledica strešne konstrukcije, ki predstavlja strop mansardnega stanovanja. Izgube so še toliko večje, če je streha slabo toplotno zaščitena.
Polkletna stanovanja imajo večje toplotne izgube primerjavi s stanovanji katera so z več smeri obdane z ostalimi stanovanji oz. ogrevanimi prostori (npr.: okoli, nad in pod seboj mejijo n druga stanovanja oz. ogrevane prostore). Stanovanje, ki je vkopano ima več izgub kot po kvadraturi primerljivo stanovanje v nadstropju zaradi konstrukcije tal na terenu in vkopanih sten. Toplotne izgube so še toliko večje, če vkopane konstrukcije niso ustrezno toplotno in hidroizolirane (kar je pogost pojav pri stavbah starejše gradnje).
Stanovanje, ki je z energetskega vidika v stavbi najbolj ugodno ima korekturni faktor 1,0. Stanovanje ima v primerjavi z ostalimi stanovanji najmanj toplotnih izgub glede na kvadraturo stanovanja, prostornino, površino zunanjih konstrukcij, itd.. Vpliv na to ima tudi sama orientacija stanovanja (stanovanja usmerjena na jug imajo več toplotnih dobitkov sončnega sevanja kot stanovanja usmerjena na sever). Stanovanje s faktorjem 0,6 je v primerjavi s stanovanjem, ki ima faktorji 1,0 energetsko potratnejše, faktor 0,6 pa pri obračunu stroškov ogrevanja te danosti izniči.
Da, v veliki večini primerov to drži. Stanovanja v katerih bo poraba potrebne toplote za ogrevanje manjša od 40% povprečne porabe stanovanj v stavbi se bo strošek ogrevanja obračunal glede na kvadraturo stanovanja.
Vrednost korekturnih faktorjev se lahko spremeni ob energetski sanaciji ovoja stavbe. Faktorji posameznih enot se lahko ob ustrezno izvedenih ukrepih znatno zmanjšajo. To lahko stori izvajalec, ki s ponovnim preračunom poda nove vrednosti korekturnih faktorjev.
Da, energetska prenova stavbe zmanjša toplotne izgube objekta, zaradi česar pride do sprememb in drugačnih korekturnih faktorjev med posameznimi stanovanjskimi enotami.
Korekturne faktorje za posamezna stanovanja se določi na podlagi izračuna vseh toplotnih izgub (transmisijskih in konvekcijskih) stanovanja v primerjavi z ostalimi stanovanji s skupnim ogrevanjem. Toplotne izgube so vezane na konstrukcije skozi katere stanovanje izgublja toploto (zunanji zid, okna, balkonska vrata, streha, vkopane stene, tla na terenu, tla nad zunanjim zrakom).